Pisanje kot terapija

Včasih me prevzamejo impulzi, da se moram izraziti. Da moram izliti čustva, saj se predolgo nabirajo v meni. Ne izražam se dovolj. 

Preteklo leto, me je potegnilo vase, kot nekakšen vrtinec. Iz tega, da sem bila osrediščena, sproščena in polna energije sem nekako prišla v stanje popolnega kaotičnega razpada. Na koncu leta sem od vsega tega hektičnega tempa tudi zbolela. To je bil indikator, da sem se preveč gnala in premalo dajala povdarka sebi. V glavi sem imela čisto druge prioritete, ki so me preganjale iz dneva v dan. Pozabljala pa na najbolj ključno stvar, na sebe. Potreben je bil odmik od vsega, odmik v osamo za kratek čas, da sem ponovno zbrala moči. Polek tega, sem po novem letu dobila še en rahel “push” v pravo smer, ko sem se znašla na novem delovnem mestu, obkrožena z novimi obrazi. Takoj sem začutila, da sem na pravi poti.

Preko vsega trnja, ki sem ga mogla premagati  pa sem spoznala, da se nikdar več ne želim oddaljiti od sebe, toliko, da bi se počutila tako slabo. Zase želim le najboljše. In k temu moram vedno strmeti.

Nekako videvam pri sebi, da se lažje izražam in izlivam svoja čustva, kadar pišem. Bodisi v zvezek ali pa tukaj na blog. Prav terapevtsko je. Četudi menim, da redko kdo, si sploh vzame čas in se poglobi v te zadeve in zapise. Če pa, pa si duša vredna globlje povezave. Hvala. 

Še vedno menim, da premalo dajemo pozornosti globljim temam v pogovorih. Kot, da imamo ustvarjeno nekakšno blokado in nas je strah odpiranja tem, ki parajo dušo. Zakaj smo tako zadržani? Kaj nas dela takšne? So res krivi vzorci, ki so impregnirani v vsakem izmed nas? Kaj pa ti meniš? Si upaš seči v temačno globino, kjer ne veš kaj te čaka? Si upaš narediti korak naprej in zrasti? Imaš dovolj poguma?

Sami sebi smo najboljši učitelji. Samo uglasiti se moramo s seboj. Umsko, telesno in duševno. Samo takrat, ko resnično začnemo poslušati sebe in svoje telo, takrat spoznamo vse. Točno lahko prepoznamo indice, ki nam jih telo preko telesnih signalov sporoča. Z zaznavanjem svojih občutij in telesnih senzacij lahko na primer prepoznamo, ali nam oseba ustreza ali ne. Čustva so neverjeten inštrument, ki ga lahko izkoristimo v najvišje dobro. Poslušati je potrebno telo in ugotoviti kaj preko telesa sporoča. 

Kaj pa ti meniš?

Sama sem se odločila po vsej tej hektiki, da je čas, da se stvari ponovno postavijo na pravi tir. S seboj bom od zdaj naprej ravnala kar se da nežno in ljubeče. Ne bom se več gnala in vlagala toliko energije v nekaj, kar me po eni strani utruja in jemlje voljo do življenja. Poslušala bom sebe in se ravnala izključno preko svojih občutkov ter počela to, kar me resnično radosti. Vzela si bom čas zase in se razvajala. Po vsem tem, si to resnično zaslužim. Čas je, da začnem gledati na svet ter nase z drugimi očali. Dovolj je bilo strahu in dvomov. Nič več me ne ustavi. 

To je bila moja lekcija. Mogoče je tudi tvoja pa se najdeš v tem zapisu. Upam, da pomaga.

Življenje je ustvarjeno tako, da se skozi vzpone in padce učimo najlepše stvari. Nič ne smemo jemati kot slabo, kajti za vsem tem, se vedno najde dosti več dobrih stvari. Na življenje moramo gledati iz več plati. Je kot sestavljanka. Potrebujemo vse potrebne koščke, da lahko vidimo celotno sliko.

Do naslednjic,

Reiki mojstrica in učiteljica Anja